Samuel Luke Fildes: ‘Zdravnik’
Hišni obisk
Znamenita slika Zdravnik (The Doctor) je najbolj znana umetniška predstavitev zdravniškega poklica in predstavlja ideal družinskega zdravnika. Ustvaril jo je leta 1891 Samuel Luke Fildes, angleški slikar. Slika izžareva vso tesnobo staršev in zdravnikovo zaskrbljeno opazovanje hudo bolnega otroka. Navdih je umetnik črpal iz svoje boleče izkušnje ob smrti svojega sina in iz profesionalne predanosti zdravnika, ki ga je zdravil.
Hišni obisk je pravzaprav najbolj pristna in prvobitna oblika zdravniškega dela. Šele kasneje, z razvojem medicine je začela prevladovati bolj institucionalizirana oblika nudenja zdravniške oskrbe. Posvet zdravnika z bolnikom se je vse bolj prenašal v ambulantno delo, v specialistične ordinacije, klinike in bolnišnice. Število hišnih obiskov je vse bolj upadalo.
Vzroke upadanja števila obiskov je lepo strnil profesor Janko Kersnik¹: »Dvajseto stoletje hišnim obiskom ni bilo naklonjeno, zato je njihovo število povsod začelo upadati. Na padec števila obiskov je zlasti vplivala zdravstvena politika:
- z administrativnim omejevanjem,
- s slabim nagrajevanjem,
- z razvojem polikliničnega načina dela.«
Načrtovalci zdravstvene politike in plačniki zdravstvenih storitev hišnim obiskom ne pripisujejo kakšnega posebnega pomena. Umestili so jih v čas redne ordinacije. Ob razvitem transportu in prometnicah, ko lahko pomoč zagotovimo vsak čas vsakemu pacientu, se jim zdijo nekako odveč.
Po drugi strani je jasno, da ne mislijo, da jih bodo zdravniki družinske medicine v rednem času resnično zmogli tudi opravili. Dejstvo je, da ob poplavi pacientov in pomanjkanju zdravnikov ni moč najti časa za opravljanje hišnih obiskov med redno ordinacijo.
V našem okolju opravi zdravnik družinske medicine od 30 – 55 hišnih obiskov na mesec (v času epidemij več), v povprečju 1-3 na dan. Hišni obisk na oddaljenih lokacijah našega terena, do 25 km, vzame uro in pol. Predpostavimo, da bi v času redne ambulante opravili le dva obiska, ki sta oddaljena in vsak na drugem koncu. In predpostavimo, da ta dan ne bo urgentnega posega na terenu, oživljanja ali sodno-medicinskega opravila. Kako ob tem pregledati veliko število bolnikov, ki je v Sloveniji pravilo, čakalna doba zanje pa se ne sme podaljšati?
To zagato večina zdravnikov družinske medicine rešuje tako, da hišne obiske opravlja zunaj rednega delovnega časa, v prostem času torej, popoldan ali kdaj tudi že v večernih urah. Zavedajo se vrednosti tovrstne oblike stika s pacientom, hišni obisk pa cenijo tudi pacienti. Neredko je to tudi edina možna pot - zdravljenje na domu.
Za pacienta predstavlja hišni obisk najprijaznejši način posveta z zdravnikom: Bolnik je v svojem okolju, na »svojem terenu«; počuti se varnega med svojimi domačimi, ki mu nudijo oporo in zavetje in od vsega začetka sodelujejo pri njegovem zdravljenju. Manj je tveganj, da bi bolnik napačno razumel navodila o zdravljenju, saj je o tem poučenih več članov, ki zato tudi bolje skrbijo za izvajanje le-teh.
Nenazadnje so hišni obiski nujno potrebni onim, ki so zaključili curriculum vitae in se želijo posloviti od svojih domačih v domačem okolju. Ni si težko predstavljati želje 95, 100 letnega kmeta ali delavca na kmetiji, ki čuti, da so mu moči opešale in je prišel čas slovesa, pa nikakor ne želi v bolnišnico. V tem okolju se je rodil, obkrožen takrat z domačimi v razigranem, veselem praznovanju. Tukaj je preživljal lepe trenutke. Svojo pot želi zaključiti mirno med svojimi, ki jih ima rad; ob prijetni toploti domače peči, v pritajeni svetlobi plamenov in ne sam, v oslepljajoči neonski svetlobi, ki mu bije v oči, med stenami z bleščečimi in gladkimi keramičnimi ploščicami, ki se dobro čistijo….s katetri iz vsake odprtine… ko pa tega ni izkusil vse svoje življenje. Seveda, če ve, da mu lahko ob strani stoji zdravnik tudi na domu.
Hišni obiski bodo ostali, ker jih potrebujejo bolniki in jih cenijo zdravniki. Vso dogajanje okoli hišnih obiskov strnimo takole: Našim ljudem so hišni obiski samoumevni, politiki so jim vzeli vso ceno in jih stisnili v že tako ozek okvir redne ordinacije, zdravniki družinske medicine jih opravljajo.
Navidezna »zmaga« nad hišnimi obiski in želja po skorajšnjem »odpisu« me spominja na zgodbo o mikrobih in antibiotikih, kot jo je opisala prof. Bojana Beović²: Velik napredek medicine so pred dobre pol stoletja predstavljali antibiotiki in druga protimikrobna zdravila. Pred tremi desetletji so resne strokovne avtoritete ugotavljale zmago človeka nad mikroorganizmi in zaton infekcijskih bolezni. Pa se je znova dokazalo, da je človek, naj se zdi v zadnjem času sebi še tako mogočen, le eden in morda ne najpomembnejši prebivalec planeta. Mikroorganizmi, oboroženi s svojo številčnostjo in sposobnostjo prilagajanja, so se izmuznili. Razvoj antibiotikov je zastal, razširili so se sevi, ki so odporni proti mnogim protimikrobnim zdravilom. V poročilu Evropskega centra za nadzor in preprečevanje bolezni na podlagi podatkov iz leta 2007 ocenjujejo, da zaradi bakterijske odpornosti v državah Evropske skupnosti zboli za bakterijskimi okužbami za 11% več bolnikov, 29% več jih umre, trajanje hospitalizacije pa je daljše za 14%.
Saj res, kdo že je zmagal? Zmago upam napovedati tudi v spopadu politike in hišnih obiskov.
Dokler bodo družinski zdravniki, bodo tudi hišni obiski. In prav zaradi njih je slika Samuel Luke Fildesa še vedno živa. Res, da je na današnji sliki kakšen detajl spremenjen: Morda je na sliki v ozadju viden LCD TV monitor, morda mikrovalovna pečica ali v katerem kotu računalnik…tudi zdravnikova zdravila so bolj potentna in v malih ampulah, pa kakšen aparat je videti ob zdravniški torbi…. A bistvo ostaja. S slike še vedno diha, kot v času, ko je bila naslikana, globoka zaskrbljenost in tesnoba družinskih članov za svojega člana in z nje še vedno žari profesionalni in empatični odnos zdravnika do bolnika v njegovem okolju.
1. Kersnik J. Hišni obisk. V: I. Švab, D. Rotar Pavlič. Družinska medicina. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske medicine Slovenskega zdravniškega društva, 2002)
2. Beović B. Izziv bakterij: ali znamo odgovoriti? Zdrav Vestn 2009; 78: 711-3.