02 671 04 11
od 6. do 8. ure in od 11. do 13. ure
popoldan od 12. do 16. ure

Sladkorna bolezen - zahrbtna bolezen

Članek je pripravil prim. Franc Mrevlje, dr. med

Sladkorna bolezen ni enovita, temveč se deli na več bolezni. S praktičnega vidika so pomembne tri:

  • to je sladkorna bolezen tipa 2 (ima jo 90 % vseh sladkornih bolnikov),
  • sladkorna bolezen tipa 1 (ima jo 5 % vseh bolnikov) in
  • nosečnostna sladkorna bolezen (edina, ki po definiciji ni kronična).

V Sloveniji imamo približno 100.000 ljudi s sladkorno boleznijo (diabetikov), torej jih ima 90.000 sladkorno bolezen tipa 2. To so osebe od srednjih let do visoke starosti, v povprečju približno 65-68 let; med njimi je več žensk. Bolezen je v vsem svetu še vedno v porastu, zlasti v deželah z rastočim standardom, nezdravo prehrano in manj gibanja, ob čemer narašča tudi telesna teža. V ZDA se pojavlja zlasti med mladino, ki se vse bolj posveča televiziji s kokakolo in krompirčkom v rokah. Tako se sladkorna bolezen tipa 2, značilna za odrasle, zdaj seli že v šolsko populacijo. Tudi pri nas se lahko zgodi kaj takega, če ne bomo pravočasno ukrepali.

O sladkorni bolezni govorimo, ko je krvni sladkor na tešče večkrat čez 7 mmol/l ali po obremenitvi z glukozo na usta, v drugi uri testa, 11,1 mmol/l ali več. Največkrat jo odkrijemo, ko še ne dela težav. Če je že bolj razvita, pa bolniki čutijo nenavadno žejo, pogosto in veliko urinirajo, tudi ponoči, včasih je uriniranje pekoče, pridruži se še kronična utrujenost, neredko tudi hujšanje. Bolezen se priplazi zelo zahrbtno, navadno je prisotna že 5 do 7 let pred omenjenimi znaki.

Sladkorna bolezen žal ni samo povečan krvni sladkor. V več kot polovici primerov zasledimo

  • mešane motnje presnove maščob, ki se kažejo s praviloma blagim porastom celotnega holesterola, s porastom holesterola LDL (katerega delci so celo dodatno spremenjeni in zato še bolj aterogeni), zmanjšanje vsebnosti zaščitnega holesterola HDL in zvečanje koncentracije trigliceridov - še zlasti po obroku - ki tudi prispevajo svoj škodljivi delež.

    Polovica in več sladkornih bolnikov ima tudi

  • povišan krvni tlak, pri čemer štejemo za nevarno že vsakršno zvečanje enega ali drugega oz. obeh tlakov.

    90 % sladkornih bolnikov tipa 2 ima tudi

  • bodisi čezmerno telesno težo bodisi so celo debeli, predvsem je nevarna debelost trebušnega tipa, ki je pri njih najpogostejša.

    Neredko ti bolniki tudi

  • kadijo in se malo gibljejo - in krog tveganja za različne srčnožilne bolezni je sklenjen, past pa nastavljena že veliko let prej.

Vse naštete spremembe so idealno okolje za

  • kronične žilne zaplete. Prizadete so lahko prav vse: velike žile (srčne, možganske, spodnjih okončin) ali male (oči, ledvice, živčevje, prebavila, spolovila in rodila, in še kaj bi lahko našteli). Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 imajo za približno osem let krajšo življenjsko dobo, moški in ženske 3- do 4-krat pogosteje zbolevajo za srčno žilnimi boleznimi, kar 60-70 % jih umre za eno od srčnožilnih bolezni (miokardni infarkt, srčna odpoved, možganska kap).

    Sladkorna bolezen je kriva za največ amputacij spodnjih okončin zaradi

  • ateroskleroze arterij, posledične tromboze in gangrene. Pogosto temu botruje še težko obvladljiva okužba na že bolni nogi, ki lahko nastane že po manjšem vbodu, npr. s trnom, ali po nerodni domači ali nestrokovni pedikuri.

  • Okvare na očeh, na mrežnici očesa, ki leži na zadnji strani zrkla, so sprva tudi nezaznavne in jih odkrije le redno sistematično pregledovanje. Spremembam pravimo diabetična retinopatija in je v številnih deželah najpogostejši vzrok slabovidnosti in slepote. Pri nas se je zaradi sistematičnega zgodnjega odkrivanja ta bolezen kot vzrok slepote umaknila na 4.-5. mesto.

  • Okvara ledvic se lahko pojavi že ob diagnozi sladkorne bolezni ali pa v naslednjih petih do petnajstih letih. Tudi ta poteka povsem potiho, bolnik sploh ne ve, da jo ima. Odkrijemo jo le z rednim sistematičnim pregledovanjem urina na izločanje beljakovin, v zadnjem času mikroalbuminurije, ki nam okvaro odkrije dovolj zgodaj, da lahko ukrepamo. Če okvara napreduje, pride do končne odpovedi ledvic, in takrat je potrebno nadomestno zdravljenje z eno od dializnih metod, še bolje pa s presaditvijo ledvic, kar se vse bolj uveljavlja.

  • Kar zadeva živčne okvare, lahko te povzročajo zelo pestre težave, najpogosteje samo na spodnjih okončinah, kjer predstavljajo največji problem hude bolečine (redko) in izguba zaščitne občutljivosti (pogosto); to poveča ogroženost nog pred mehanskimi ali toplotnimi poškodbami, kar skupaj z žilnimi okvarami vodi v diabetično stopalo (nogo). Če je prizadeto avtonomno živčevje, ima to lahko za posledico številne prebavne motnje, motnje uravnavanja srčne frekvence in krvnega tlaka, na rodilih in spolovilih pa lahko sledijo motnje erekcije pri moških, slabša plodnost …

Kaj storimo proti naštetim 'grožnjam'?

Predvsem mora človek najprej sam s sabo razčistiti (in to je včasih najtežje) in si priznati, da je bolnik, da ima morda celo več bolezni hkrati in da je skrajni čas, da kaj stori zase. Ko človek to dojame (za kar potrebujejo nekateri tudi več let), je na pravi poti in takrat šele zares postane dojemljiv za naše nasvete.

In kaj svetujemo zdravniki?

Predvsem mora biti bolnik najprej, in ne samo enkrat,

  • deležen vzgoje in izobraževanja s tega področja. To je ključ do vseh naslednjih korakov, ki ga pa tudi zdravstvena služba pogosto jemlje preveč na lahko. Bolnik mora začeti zdravljenje vedno z nefarmakološkimi ukrepi, kot

  • so zdrava prehrana, ki naj bo količinsko odmerjena, po sestavi pa prilagojena sodobnim načelom, ki veljajo tudi za zdrave ljudi. Prav zato se izrazu dieta izogibamo, ker to že dolgo ni več.

    Nadalje svetujemo

    • redno telesno vadbo, za katero je bistveno, da je aerobne narave in predvsem redna, to je vsaj vsak drugi dan, od pol do ene ure. Sprehodi ob koncu tedna pač niso dovolj.

    • Zdravljenje z zdravili dočaka prej ali slej vsak bolnik, saj je bolezen po naravi napredujoča - sčasoma vsak bolnik potrebuje zdravila.

    Zdravil za zaužitje na usta, ki jih uporabimo najprej, imamo kar več skupin, ki se med seboj ločijo po tem, na katerem mestu delujejo in kateri mehanizem zvišanega sladkorja obvladujejo. Med tistimi, ki spodbujajo oslabelo izločanje insulina, so sulfonilsečnine (npr. glipizid, gliklazid itd.) in glinidi (npr. repaglinid in nateglinid). Ta zadnja skupina je novejša, insulin spodbuja samo ob obroku hrane. Posnema normalno izločanje insulina, kot bi ga imel zdrav človek.

    Druge skupine (metformin in glitazoni, npr. rosiglitazon) vplivajo na zaviranje nenadzorovane proizvodnje glukoze v jetrih in povečujejo porabo glukoze v mišicah in maščobnem tkivu ter na ta način vzdržujejo ravnotežje sladkorja v krvi.

    Tretja skupina (zaviralci črevesnih encimov, npr. akarboza) pa z zaviranjem prebave in upočasnjevanjem vsrkavanja glukoze iz črevesa v kri zmanjšujejo krvni sladkor po vsaki jedi.

    Včasih dosežemo dobre učinke s kombiniranjem teh zdravil, zlasti če eno samo ne zadostuje več.

    Po približno petih do desetih letih zdravljenja s tabletami te postanejo neuspešne, sladkorna bolezen postaja vse bolj neurejena - takrat nastopi čas za uvedbo zdravljenja z insulinom. Insulinov imamo več vrst, izbor vrst in odmerkov pa je povsem individualen. Terapija je zahtevna, uspešna pa le, če bolnik izvaja pogosto samokontrolo in sam sodeluje pri zdravljenju.

Poleg uravnavanja krvnega sladkorja mora imeti bolnik praktično normalne maščobe v krvi, za kar so merila vedno nižja oz. strožja, in večina bolnikov mora poleg zdrave prehrane in rednega gibanja jemati tudi statine, sodobna zdravila za uravnavanje maščob s ciljem preprečevanja ali vsaj stabilizacije ateroskleroze, če je ta že navzoča.

Enako velja za zdravljenje krvnega tlaka. Diabetik naj bi imel krvni tlak pod 130/80 mm Hg, če ima že ledvično okvaro pa celo 120/70 mm Hg ali manj, kar je zahtevna naloga. Pogosto je treba jemati po več zdravil hkrati, priporočamo pa redno merjenje krvnega tlaka doma (podobno kot za krvni sladkor).

Bolnik mora redno obiskovati okulista (vsaj enkrat na leto), da ta pravočasno odkrije že začetne spremembe na očesnem ozadju. Zgodnje zdravljenje z laserjem je namreč zelo uspešno.

Vsak bolnik mora imeti reden nadzor nad izločanjem beljakovin v vodi. Če se te pojavljajo in ni zanje drugih razlogov, kažejo na diabetično nefropatijo. V tem primeru takoj začnemo zdravljenje z zaviralci ACE ali antagonisti AII receptorjev (oboji so v načelu antihipertoniki), čeprav ima bolnik normalen krvni tlak. Seveda mu moramo natančno razložiti, da gre za zaščitno zdravljenje ledvic, da ne bi zdravila opustil, češ saj nimam povišanega krvnega tlaka. Ne nazadnje mora bolnik ali svojci redno pregledovati stopala vsak dan, da ne spregledajo hiperkeratoze, ranice, žulja ali kaj hujšega.

Dandanes dokaj dobro poznamo bolezenske zaplete, ki se pojavljajo pri sladkorni bolezni in jih ob strogem uravnavanjem krvnega sladkorja, maščob, krvnega tlaka, telesne teže, prenehanju kajenja, redni telesni vadbi in zdravi prehrani lahko dokaj uspešno preprečujemo ali pa vsaj upočasnimo njihov napredek, če so že navzoči.

Za to pa potrebujemo dobro strokovno službo, ki bolniku ne ponuja samo ožjih medicinskih ukrepov, ampak poglobljeno vzgojo in izobraževanje, ga motivira in usposobi za sodelovanje in v končni fazi za samozdravljenje z vsemi sredstvi in metodami, ki so nam dandanes na voljo, pogosto tudi s strokovno psihološko podporo, ki je danes še vedno zapostavljena, pa vendar številnim zelo potrebna.

Hodi v hribe!
Razmigaj se, zajami sveži zrak.